PDF Archive

Easily share your PDF documents with your contacts, on the Web and Social Networks.

Send a file File manager PDF Toolbox Search Help Contact



Katera gimnazija je najboljsa .pdf


Original filename: Katera gimnazija je najboljsa.pdf
Title: 01.02.2014 0201objektiv 4-5
Author: HSH Ps2Pdf ver 1.2

This PDF 1.3 document has been generated by Fred 3.0 / , and has been sent on pdf-archive.com on 08/02/2014 at 21:46, from IP address 109.182.x.x. The current document download page has been viewed 760 times.
File size: 1 KB (1 page).
Privacy: public file




Download original PDF file









Document preview


4

V objektivu

5

Objektiv, 1. fe b r u a r j a 20 14

nje šole. Verjetno bo to povzročilo še večjo
osredotočenost samo na maturo v 4. letniku, ne da bi razvijali splošne kompetence in
znanje. Po mojem mnenju bo treba precej
pozornosti posvetiti temu, da bodo informacije, ki bodo predstavljene javnosti, čim
bolj celovite in ne bodo zajemale le uspeha
na maturi, ampak več kazalnikov, iz katerih
je mogoče razbrati kakovost šole.

Korak dlje od mature

Čeprav so maturitetni rezultati zelo pomembni za vpis na fakulteto, pa marsičesa,
kar se dogaja v šoli, ne povedo, prav tako
niso najpomembnejši niti ravnateljem določene šole. V. d. ravnatelja Škofijske klasične gimnazije Simon Feštanj ne zanika, da
je za maturitetni rezultat izjemno pomembno, kako uspešni učenci se v določeno srednjo šolo vpisujejo. Med letošnjimi maturanti so v nasprotju z lanskim letom v
njihovi šoli tudi takšni, ki so se vpisali s
slabšim učnim uspehom v osnovni šoli, saj
v letu, ko so se vpisovali, niso imeli omejitve. Treba pa je upoštevati tudi druge značilnosti njihovih dijakov, te so v šoli preverjali
z anketo. Večinoma prihajajo iz številčnejših družin s povprečno več kot tremi otroki.
Večinoma so njihove družine »krščansko
profilirane« in so dijaki kot pevci, ministrantje ali animatorji dejavni tudi v domačih župnijah. »To ne pomeni, da nimamo
dijakov z družinskimi težavami. Verjetno pa
je tega mnogo manj kot v drugih šolah.«

Javna dostopnost do vseh podatkov o maturi

KATERA GIMNAZIJA
JE NAJBOLJŠA?
K
Petra Mlakar

ATERA JE NAJBOLJŠA GIMNAZIJA V DEŽELI TEJ? Je to ta
trenutek res Škofijska klasična gimnazija v okviru Zavoda
sv. Stanislava? Lani so namreč maturo izdelali vsi njeni
dijaki, pri tem pa povprečno zbrali kar 24,3 točke. Se v sam
vrh zaradi stoodstotne uspešnosti na maturi uvrščajo tudi
Gimnazija Franca Miklošiča iz Ljutomera, Gimnazija Jurija
Vege Idrija, Gimnazija in srednja ekonomska šola Trbovlje,
Srednja šola Črnomelj, Srednja šola Slovenska Bistrica,
Gimnazija Želimlje in druge?
Je Gimnazija Bežigrad kaj slabša od
omenjenih, ker je na njej maturo opravilo
le 99,2 odstotka dijakov, ali boljša, ker so ti
v povprečju dosegli kar 24,2 točke? Ali pa je
boljša Gimnazija Poljane, kjer so zabeležili
precej nižji delež odjavljenih od mature kot
drugod, le 0,9-odstotnega, a je bila njihova
uspešnost zgolj 96,9-odstotna, dijaki, ki so
maturo izdelali, pa so s povprečnim številom točk za najboljšo šolo po tem kazalniku zaostajali za 1,2 točke?

javnega značaja. Državni izpitni center
(RIC) je namreč na spletni strani objavil tabelo, koliko dijakov se je na slovenskih srednjih šolah udeležilo mature, pri čemer so
namesto imen šol v tabeli le zaporedne številke. Prosilec pa je želel vedeti, katere šole
se skrivajo pod posameznimi številkami. A
na RIC mu niso ugodili, zato se je po pomoč
obrnil na informacijsko pooblaščenko. Ta je
presodila, da gre za prosto dostopno informacijo javnega značaja.

Na ta vprašanja vam ne moremo odgovoriti. Prav tako si s pomočjo prikaza uspehov
šol na splošni maturi, ki ga objavljamo v rubriki Objektivno na strani 24, tega odgovora ne morete poiskati sami, kajti zgolj iz
maturitetnih dosežkov ni mogoče sklepati
o kakovosti šol. Že sami maturitetni rezultati šol imajo mnogo razsežnosti. Tako na
primer podatek, s katerim se šole običajno
pohvalijo, torej delež dijakov, ki so maturo
opravili, ne pove nič o tem, koliko dijakov
se je z mature (najverjetneje zaradi negativnih ocen v zadnjem letniku in s tem popravnih izpitov) odjavilo. Prav tako ne pove
veliko o tem, koliko znanja so pokazali dijaki, ki so maturo opravili. Zato je treba pozornost usmeriti tudi na povprečno število
doseženih točk pri dijakih, ki so maturo
opravili. Ob tem pa je treba vedeti, da tudi
povprečja ne izdajajo precejšnih razlik med
uspehi posameznih dijakov.

Že spomladi leta 2006 je informacijska
pooblaščenka Nataša Pirc Musar po pritožbi Dnevnikove novinarke odločila, da morajo biti statistični, neosebni podatki o uspehu kandidatov na maturi prosto dostopni. Ob sicer upravičenih strokovnih pomislekih, ki jih je vzbudila možnost razvrščanja
gimnazij glede na maturitetni uspeh, je takrat tudi na šolskem ministrstvu prevladalo
stališče, da je javna objava maturitetnih rezultatov problematična, če se jih prikazuje
kot edini ali kot najpomembnejši kazalec
kakovosti šol, smiselna in sprejemljiva pa,
če se jih ne absolutizira in če se jih strokovno interpretira.

Dolga zgodovina tehtanja

A preden se osredotočimo na posamezne
šole, povejmo, da boj, ali naj bodo dosežki
šol na maturi javni ali ne, traja že vrsto let.
Upravno sodišče RS je konec lanskega leta
informacijski pooblaščenki v upravnem
sporu pritrdilo: podatki o posameznih srednjih šolah, ki so pod zaporednimi številkami objavljeni v Letnem poročilu splošne mature 2011, so prosto dostopne informacije

Dostopnost do informacij in transparentnost dela javnih služb je takratni šolski minister Milan Zver opredeljeval kot pomembna
elementa demokracije, a še isto leto je z zakonom prepovedal uporabo podatkov iz
letne analize kakovosti mature po posameznih šolah za njihovo razvrščanje. Zanimivo
je, je opozorila namestnica informacijske
pooblaščenke Kristina Kotnik-Šumah, da
podatke o tem, kako so se šole odrezale na
maturi, državni izpitni center sicer pošilja
šolskemu ministrstvu. Zakaj bi jih uporabljali na ministrstvu, javnosti pa ostajajo
skrite?
Analize o uspešnosti šol z ministrstva pošiljajo šolam – vsaka šola prejme analizo us-

pešnosti za svoje dijake, pravi Elvira Šušmelj, v. d. direktorice direktorata za srednje
in višje šolstvo ter izobraževanje odraslih.
»Samo šola to lahko korektno interpretira,
saj najbolje pozna specifike svojega vzgojno-izobraževalnega dela. Svoje dosežke lahko primerja z nacionalnimi, išče razloge za
odstopanja in na podlagi primerjav usmerja
svoje delo – s strokovnimi argumenti, brez
javnega pritiska in brez izpostavljanja.«

Zagovorniki javnega dostopa
do maturitetnih dosežkov šol:

Kristina Kotnik – Šumah, namestnica informacijske pooblaščenke:
Podatki šol o uspehu na maturi morajo biti
javni, prosto dostopni javnosti. Argument,
da bi lahko s temi podatki šole rangirali po
uspehu in jim s tem škodili, ne vzdrži, saj
se da te podatke pridobiti tudi na vsaki šoli
posebej in jih rangirati. Prav tako ne drži,
da javni dostop do teh podatkov ogroža
notranje delovanje državnega izpitnega
centra. Tudi če bo javnost razpolagala s podatki, jih bodo v centru še naprej lahko
analizirali.
Prav tako se ne strinjamo z argumentom,
da dostop do podatkov ni dovoljen zato,
ker si bo na njihovi podlagi javnost ustvarila »napačne« zaključke o kakovosti posamezne šole, kar bo vplivalo na povečan/zmanjšan vpis v posamezne srednje šole. Domneve in ugibanja o tem, dijaki katerih srednjih šol dosegajo boljše (ali slabše)
rezultate na maturi, so med splošno javnostjo razširjene že sedaj. Nobenega razloga ni,
da bi resnični oziroma verodostojni podatki
povzročili več škode v smislu povečanja ali
zmanjšanja vpisa na posamezne šole kot pa
neformalni in netočni podatki, ki jih dijaki
in njihovi starši upoštevajo sedaj.
Dr. Milan Zver, nekdanji minister za šolstvo:
Uzakonjena prepoved rangiranja šol ni dosegla svojega namena, in če je to določilo
ovira za javni dostop do teh podatkov, bi ga
morda morali iz zakona umakniti. Sam
osebno sem za to, da so podatki javni in odprti. Šole bodo zagotovo rangirali vsi, to
počnejo že zdaj, ampak brez uradnih in verodostojnih podatkov. Treba je vedeti tudi,
da na maturitetne dosežke šol vpliva precej
dejavnikov, ne le kakovost pedagoškega
procesa. Takšne informacije naj bi zajemal
projekt »osebna izkaznica šole«, a ta nikoli
ni zaživel.
Nataša Čuk, svetovalna delavka v OŠ Danila Lokarja Ajdovščina:

V okviru poklicne orientacije se osnovnošolci za posamezno srednjo šolo odločijo
predvsem glede na to, kaj jih zanima. Pri
tistih, ki se odločijo za gimnazijo, sem opazila, da jim je informacija o uspešnosti šole
na maturi zelo pomembna. Ne zato, da bi z
nje sklepali o kakovosti šole na splošno, pač
pa glede na to ocenjujejo, ali je posamezna
gimnazija primerna zanje. Bolj ambiciozni
si izbirajo najuspešnejše gimnazije in se zavedajo, da bodo morali v njih trdo delati.
Nasprotno pa učenci z manj ambicijami izbirajo gimnazije, ki imajo na maturi slabše
rezultate, saj so prepričani, da bodo šolanje
lahko zaključili z nekoliko manj napori. Zato bi bilo prav, da bi bile te informacije javne, saj se morajo šolarji in njihovi starši
zdaj zanašati na neuradne podatke.

Nasprotniki javnega dostopa
do maturitetnih dosežkov šol:

Elvira Šušmelj, ministrstvo za izobraževanje:
Presojanje kakovosti šol zgolj po rezultatih
mature bi podalo izkrivljeno sliko kakovosti šol, saj je doseženi uspeh dijakov na maturi odvisen tudi od drugih socialno-ekonomskih vidikov in različno sposobnih dijakov, ki jih šole vpišejo v prvi letnik. Na ministrstvu menimo, da zaključki o kakovosti
posamezne šole, postavljeni samo na osnovi rezultatov mature, niso zadostni in bi
lahko uporabnika privedli do poenostavljenih zaključkov o delu in kakovosti posamezne šole.
Janez Pastar, ravnatelj III. gimnazije Maribor:
Sem proti objavi dosežkov šol na maturi,
ker bi poleg njih morali objaviti tudi druge
podatke, da bi javnost razumela vso razsežnost kakovosti šol. Že pri maturitetnih podatkih se nihče ne vpraša, ali ima določena
gimnazija, ki se po uspehu na maturi uvršča v sam vrh, dovolj zlatih maturantov, saj
meril za to nimamo. Na dnu seznama pa se
lahko znajde šola, ki je sprejela dijake s šibkim predznanjem in so do mature precej
napredovali, vendar so njihovi rezultati
slabši. A tem dijakom je lahko šola dala več
kot odličnjakom tista, ki je po maturitetnih
rezultatih med najboljšimi.
Dr. Anton Meden, oče petih otrok, med
katerimi sta dva že opravljala maturo:
Osebno sem skeptičen do objave dosežkov
šol na maturi. Ljudje smo nagnjeni k poenostavljanju, in uspeh na maturi, čeprav
ima več obrazov, je zelo priročen poenostavljen kriterij za ocenjevanje kakovosti sred-

S težavami, kako preživeti in kje dobiti delo, pa se spopadajo mnoge družine dijakov,
ki obiskujejo gimnazijo v Murski Soboti, zato je ravnatelj Roman Činč prepričan v svojevrstno vlogo gimnazije v okolju. Dijakom
mora pomeniti priložnost, da v življenju uspejo, ne pa sredstvo selekcije. Delovati mora tako, da se bodo perspektivni osnovnošolci vseeno odločali za gimnazijo, kasneje
študij in morda znanstveno kariero, ne pa
da bodo po sili razmer, da bi čim prej prišli
do zaposlitve, če ne doma, pa v bližnji Avstriji, bežali v poklicne šole.
Z vsemi temi predpostavkami je treba brati
tudi njihove iz leta v leto spreminjajoče se
rezultate mature. Lani jo je izdelalo »le«
95,5 odstotka dijakov, ki so dosegli »le«
povprečno 19,4 točke. A še leta 2011 je bila
njihova uspešnost za približno deset odstotkov nižja, povprečno število točk dijakov, ki so maturo opravili, pa kar za 1,2 točke nižje. Se je pa v dveh letih skoraj podvojil delež dijakov, ki so se od mature odjavili
– lani je bil 11,6-odstoten, dve leti pred tem
pa 6,3-odstoten.
»S tem, ali dijaku dovoliš iti na maturo ali
ne, lahko sicer vplivamo na imidž šole preko maturitetnih rezultatov. Hkrati pa pomembno vplivamo na dijakovo prihodnost.
Če je njegovo znanje okoli meje zadostnega, mu lahko s tem, ko mu dovolimo na
maturo, damo neko perspektivo, da bo gimnazijo zaključil, saj so včasih kriteriji na
maturi blažji od naših, se vpisal na fakulteto ali višjo šolo, jo dokončal in se zaposlil.
Če mu na maturo ne dovolimo, da ne bi
pokvaril šolskih statistik, mu lahko uničimo
življenje. Zaradi nas obtiči tam, kjer smo ga
pustili – popravnega izpita ne naredi ali se
kasneje mature ne udeleži, ne vpiše se na
fakulteto in ostane brez poklica in brez
službe.«
Da maturitetni rezultati še zdaleč niso napoved, kako uspešni bodo dijaki kasneje v
življenju, so se v murskosoboški gimnaziji
prepričali tudi z raziskavo, ki so jo opravili
med nekdanjimi dijaki, pravi ravnatelj. Čeprav so med generacijo, ki je zadnji letnik
gimnazije obiskovala v letih 1998 do 2001
(gre za okoli 500 do 600 dijakov), našteli le
devet zlatih maturantov, je med tistimi, ki
so se anketi odzvali, 28 doktorjev znanosti,
32 magistrov znanosti, 253 pa jih je diplomiralo na fakultetah. Precej jih je zaključilo
tudi višje šole ali pa se povabilu k raziskavi
niso odzvali.
Razumevanje vsakdanjih težav družin dijakov, ki jih je v tamkajšnjem okolju več kot v
drugih delih države, in v povezavi s tem
spodbujanje dijakov ter njihova uspešnost

Zakaj morajo biti podatki javni

pri nadaljnjem izobraževanju so torej za
Činča ključni elementi kakovosti murskosoboške gimnazije. Treba je tudi vedeti, da vanjo vstopajo šolarji, za katere regionalno
velja, da v bralni in matematični pismenosti
v povprečju dosegajo najslabše rezultate v
državi.

Da lahko gledamo
pod prste!

Neizpolnjene obljube

Nasprotno pa se, kot smo že omenili, poljanska gimnazija med splošnimi gimnazijami ponaša z najnižjim lanskim deležem dijakov, ki so se od mature odjavili (0,9). »Vemo, da so vsi dijaki sposobni narediti maturo, zato jim tega ne preprečujemo s popravnimi izpiti. Na voljo so jim celo predmaturitetni popravni izpiti, s katerimi lahko negativne ocene popravijo in se udeležijo spomladanskega roka mature,« pravi ravnatelj
Bojan Končan.
Poleg zunanjih dejavnikov, kot so osnovnošolski uspeh dijakov in značilnosti družinskega okolja, pedagoškega dela v šoli in drugih spodbud Končan opozarja tudi na notranjo motivacijo za uspeh na maturi. »Včasih smo za kakega dijaka prepričani, da se
bo zaradi uspehov v vseh štirih letnih uvrstil
med zlate maturante, pa se ne. A nam kasneje pojasni, da za fakulteto, na katero se
vpisuje, njegov uspeh pač zadostuje.«
Gimnazija Franceta Prešerna iz Kranja pa
se ponaša z dijaki, ki sodijo med svetovno
znane športnike in umetnike. Kar enajst
njihovih nekdanjih dijakov se bo na primer
letos udeležilo olimpijskih iger v Sočiju,
pravi ravnateljica Mirjam Bizjak. S posebnim delom v športnem oddelku so jim
omogočili tako nemotene treninge kot izpolnjevanje šolskih obveznosti. »Ne prepuščamo jih samim sebi, pač pa se jim prilagajamo in vztrajno delamo z njimi.« Ker športniki šolsko leto včasih končajo kasneje od
drugih dijakov, saj so med letom pogosto
odsotni, je tudi odstotek odjavljenih od mature na prvi pogled razmeroma visok.
V to gimnazijo se ne vpisujejo sami odličnjaki, pač pa poleg njih tudi učenci s kakšno slabšo oceno. Običajno prihajajo iz ambicioznih okolij, kjer bolj kot obiskovanje
elitnih šol veljajo druge človeške vrline. Poleg tega je v šolo vpisanih zelo veliko fantov, ti pa, pravi ravnateljica, v tej starosti še
nimajo tako izoblikovanih življenjskih ciljev
in ambicij, zato včasih tudi maturo jemljejo
bolj zlahka.
To se odraža tudi v uspešnosti njihovih dijakov ekonomske gimnazije na maturi in
povprečnem številu točk, ki ne sodita med
najvišje, dijakom pa vseeno omogočata nadaljnji študij, doma in tudi v tujini. »Ekonomske gimnazije v marsičem niso primerljive s splošnimi, ki seveda vodijo pri uspehu,« pravi Bizjakova in dodaja, da to v ničemer ne izpodbija njihove kakovosti.
Širok nabor kazalnikov celostne kakovosti
šole pa naj bi dobili s projektom »osebna
izkaznica šole«, ki ga je leta 2006 napovedal ravno šolski minister Milan Zver, a ni nikoli zaživel. Bodoči dijaki in njihovi starši
bi s tem poleg maturitetnih rezultatov dobili vpogled tudi denimo v število vzgojnih
ukrepov, priznanj na tekmovanjih, neopravičenih izostankov, podatke o izobrazbi učiteljev, vstopnih točkah oziroma osnovnošolskem uspehu dijakov, zunajšolskih uspehih dijakov... Zver se spominja, da so takrat na ministrstvu zadolžili »pet, šest državnih ustanov«, naj s študijami in raziskavami o dvigu kakovosti šol poiščejo kazalnike, na podlagi katerih bi lahko opredelili
kakovost šol. A kljub temu, da so projektu
namenili precej davkoplačevalskega denarja (koliko natančno, ni povedal, tega pa ne
vedo niti na ministrstvu), inštitucije dlje od
teoretičnih zaključkov, ki pa za osebno izkaznico šol niso bili koristni, niso prišle.

Preglednica maturitetnih rezultatov je objavljena
na strani 24.

Razlaga
Ranka Ivelja

K

o so mi oktobra 1991
ameriški gostitelji razložili čudežno moč akta o dostopu do informacij javnega značaja,
nisem mogla verjeti svojim ušesom. Pišeš
oblasti, da te zanima ta in ta dokument s temi in temi podatki, in vlada ti ga mora kar
poslati?! Yeah! Amerika se mi je tisti hip zazdela obljubljena dežela. Ampak ameriški gostitelji so me z višav idealizma nemudoma
sklatili na realna tla. »Akt o dostopu do informacij je krasna stvar. Vredno se je boriti
zanj. Ampak ko ga boste dobili, se borba šele
začne. Treba ga je uporabljati. To pa pomeni
boriti se vsakič znova. Vlada ne mara, da ji
gledamo pod prste,« mi je razložil eden od
ameriških novinarskih kolegov.
Na njegove besede sem se spomnila leta
2006, ko smo se na Dnevniku odločili, da državo s pomočjo informacijske pooblaščenke
prisilimo, da staršem in drugi javnosti omogoči vpogled v maturitetne rezultate. Za začetek v rezultate ljubljanskih šol. Ni šlo zlahka. Na ministrstvu so se že takrat zatekli na
sodišče; šele to je odločilo v prid informacijske pooblaščenke oziroma Dnevnika. Na državnem izpitnem centru so našteli dolgo vrsto razlogov, zakaj je naše vztrajanje na dolgi
rok škodljivo. Rezultati, smo slišali, bodo obveljali za merilo uspešnosti gimnazij. Začel
se bo naskok na šole z najvišjimi dosežki na
maturi. Šole bodo zaradi javnosti rezultatov

Rezultati zadnjih treh let jasno kažejo, da se
razkoraki v dosežkih povečini niso spremenili, kaj šele da bi se kje postavili na glavo.
Nekaterim gimnazijam se je sicer povečala
priljubljenost – na primer Gimnaziji Vič – toda ljudski glas pravi, da zato, ker je na tej
gimnaziji mogoče tudi zunaj šole početi vse
mogoče, ker načrtno gojijo podjetnost, ker
vendarle ni tako »zatežena« kot Bežigrad.
Tudi Škofijska klasična gimnazija v Ljubljani
ni priljubljena samo zaradi visokih točk na
maturi. Če si ambiciozni odličnjak, če si katoliško vzgojen ali zgolj staviš na klasiko in
rad poješ, je zagotovo kar najprimernejša izbira. Na tej gimnaziji, ki tako kot druge »elitne« gimnazije dobiva odličen »material«,
ima namreč vsak razred svoj zbor, se šalijo
učitelji. Vsega tega gole točke ne povedo. Pri
odločanju so samo element v dolgi vrsti; in
zdi se, da starši in dijaki to vedo.
Pomen javnega dostopa do rezultatov na
maturi se skriva drugje: v rezultatih (točkah,
številu neuspešnih ...), ki močno odstopajo
navzgor ali navzdol, ki bodejo v oči ... Dostop
do teh podatkov omogoča, da starši in zainteresirana javnost pristojne vprašajo, zakaj
na eni od ljubljanskih ekonomskih šol pade
na maturi dobrih 40 odstotkov otrok, tisti,
ki naredijo, pa ne dosežejo v povprečju niti
15 točk? Pa zakaj so strokovne gimnazije
praviloma na repu lestvice in kaj se dogaja

Tudi morebitne napačne interpretacije dosežkov
so manj škodljive kot inertnost oblasti ob
anomalijah. Zlasti če se te ponavljajo.

naredile vse, da bodo ti čim višji, zato se bodo pravočasno znebile dijakov, ki bi ta rezultat utegnili pokvariti. Itd. itd. Vsi našteti in
še številni drugi argumenti so trkali na naše
neomajno prepričanje, da je javnost rezultatov, ki jih je seveda treba pravilno interpretirati in ovrednotiti, demokratična vrednota
sama po sebi.
Pet let kasneje pristojne inštitucije v to še
vedno »ne verjamejo«, njihova stališča o
strašnih posledicah razvrščanja šol so za povrh uzakonjena. In vendar so se strahovi iz
leta 2006, kar zadeva ljubljanske gimnazije,
izkazali za votle. Primerjava njihovih dosežkov na maturi je namreč zgolj potrdila »ljudski glas« o tem, katere gimnazije so za ambiciozne in katere za tiste, ki bodo glede na
osnovnošolski uspeh imeli probleme in jim
zato ne pride na misel, da bi rinili v šolo z visokimi zahtevami. Dijaki namreč odlično
kalkulirajo. Razmišljajo denimo takole: če
grem na zahtevnejšo gimnazijo, bom morda
boljši na maturi, ampak šolske ocene bom
imel nižje, kot bi jih imel na »neelitni« gimnaziji. In zakaj bi se vsak dan z avtobusom
vozil iz Vižmarij na Vič, če pa lahko ta čas že
napišem nalogo in se posvetim tistemu, kar
me res zanima? Ali pa: na oni šoli se res hvalijo, kako visoke točke dosegajo, ampak ali
ni cel kup mojih prijateljev v četrtem letniku
totalno zamrazil in so morali najprej na popravce? Če so rezultati mature javni, o takšnih ključnih podrobnostih ni več treba ugibati ali moledovati zanje vsake šole posebej.

na tistih, ki niso? Kajti samo iz točk sklepati
o kakovosti šole se pač ne da. Postaviti pa si
je mogoče tudi drugačna vprašanja in se tako morda dokopati do zgleda vrednih praks.
Na primer: kako uspeva ljutomerski gimnaziji, da naredijo praviloma vsi, po rezultatih
pa so vedno med prvimi petimi ali desetimi
gimnazijami. Ali v Prlekiji bolj na gosto rastejo talenti?
Vprašanje ni retorično. V tistih koncih se je
rodilo nadpovprečno veliko znanih Slovencev, kljub revščini, kar nekateri razlagajo s
tem, da so bile mohorjevke redne gostje skoraj v vsaki hiši. Ali pa morda temu botrujejo
povsem prozaični razlogi: ravnatelj, ki stavi
na disciplino, trdo delo in dobre odnose? In
kako se lahko neka odročna majhna, podeželska gimnazija, kot je želimeljska, kosa z
razkričanimi mestnimi gimnazijami?
Natančno to bi moral biti sad dostopa do
maturitetnih rezultatov: možnost postavljanja vprašanj pristojnim. Ravnateljem, učiteljem, svetovalnim delavcem, oblasti, stroki. Tudi morebitne napačne interpretacije
dosežkov so namreč manj škodljive kot inertnost oblasti ob anomalijah. Zlasti če se te
ponavljajo …


Document preview Katera gimnazija je najboljsa.pdf - page 1/1

Related documents


PDF Document katera gimnazija je najboljsa
PDF Document pristopna izjava mini klub 2014
PDF Document avgijev kurnik
PDF Document pristojnosti nadzornega sveta in skup ine
PDF Document nastopanje za reprezentanco
PDF Document urn nbn si doc 5spwcequ 15


Related keywords